Da se na Tatjaninem oknu tako lepo srečujeta poletje in jesen je kriv najin gobarski sprehod po okoliških gozdovih. To, da greva po gobe sva sklenili brez posebnega posvetovanja z gobarskimi navdušenci, saj če bi jih vsaj malo poslušali, bi ostali doma, ker gobe zdaj ne rasejo (to zdaj tudi midve veva) in bi ostali brez čudovitega popoldneva, ki napolni dušo in srce in predvsem sprazni glavo.
Čeprav smo še kar dobro v avgustu se narava že barva v jesenske barve. Listje sicer še ne, so pa obronki poti in travnatih bregov že povsem rožnati, saj je resje v polnem cvetenju.
Ko sva temeljito preiskali breg, kjer ponavadi najdeva lisičke in sva jih dobili vsaka le pest, sva ugotovili, da gob ne bova našli. Zato sva nabirali resje, omelo in le uživali v gozdu.
Ena "ta divja", pa še te so bile redke
Ali ni lep..res velik pajek
Tatjana nabira resje, v ozadju se vidi Ožbolt
"Rabimm, nujno...da se bova lahko lupčkala..."
Narabutali sva omelo
Polna košara
Potoček
Če gledaš, vidiš..
Jah no, veliko jajc, pa bo. Itak so pa gobe začimba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar