Javorje - Brezje

 S sestro sva se že nekaj časa dogovarjali za romanje na brezje. Peš iz Javor. Vedno je bilo kaj, kar nama je preprečilo pot. Obe imava službi, sestra dela tudi vikende in načrti so se vedno splavali po vodi. Teta Anica bo šla z nama, seveda. V četrtek me teta kliče, če sva se slučajno kaj menili za to soboto. Ne, ker Veronika dela. Anica je vseeno predlagala, da greva sami. Okoliščine so takšne, da je sedaj res pravi čas, da greva. Seveda. S sestro bomo šle takoj, ko bo imela čas. 

 

Anica je sporočila še nekaterim v sorodstvu. Odzval se je stric Francl. Z velikim veseljem se nama je pridružil. Tako smo se v soboto zjutraj odpravili peš iz Javor Anica, Franc in jaz. 

Zjutraj, ko nas je Igor peipeljal v Javorje nas je doma čakal ati s kofetom in mami z ocvirkovico za fruštek. Nekaj minut čez sedmo pa smo se odpravili na pot. 

 

Dom, pogled nazaj.

Skozi Javorje smo se povzpeli do Polešice

 

Javorje pod nami

 

Krekova knjižnica na Polešici, ki jo urejajo otroci PŠ Javorje

 

Lepo

 

Nad Četeno Ravnjo

 

Preko Prevala na selško stran

 

Zapreval, zadaj pa del poti, ki nas čaka

 

lepše poti

 

Ob poti od Javor do Brezji je stric Franc na svojih prejšnjih romanjih naštel 37 cerkva, kapelic, križev in znamenj

 

Stari vrh, pogled nazaj

 

 

 

Da nebi zašli

 

 

Šentjakobov grint

 

 

Eden od mnogih kužkov na poti, običajno vsi zaprti ali za ograjo, ta nam je pa prišel nasproti

 

Selca.  V selcih pa pavza za trgovino in pekarno, Anica hvala za zajtrk - kos pice..

 

Čez Selško Soro

 

Ob poti smo videli lepe in urejene vrtove, tule je pravi ribnik...

 

Klanec

 

in še klanec

 

Na vrhu vseh klancev, pravi Frenk. 

Znamenje s štirimi podobami: sv. Jedert, sv. Mohor, sv Miklavž in sv. Peter (močno upam, da sem prav naštela, a res nisem sigurna in prosim, da me popravite!!!) 

 

(Da nav kdo reku, da mene ni blo zravn)

 

 

 

Proti Jamniku

 

Anica, zadaj pa cerkev na Jamniku

 

Voda u Smečk

 

Šli smo mimo kačaste smreke, ene od osmih v sloveniji 

  

 

Lepo

Tu smo prvič zagledali naš cilj Brezje. 

Daleč je še bila cerekev, vidi se viadukt Peračica. Zadaj Dobrča, za Dobrčo (desno) Veliki vrh (Košuta) levo Begunjščica

 

Skozi lep bukov gozd smo se spustili do Krope.

 

Prehiteli so nas kolesarji, ki so se spuščali skozi gozd

 

Po teh potkah imajo otroci, (najbrž kak vrtec) lepo urejene table, med koreninami dreves pa se skrivajo palčki

 

Do stare cerkve v Kropi. Naredili smo malo ovinka in se spustili v Kropo.

 

Rake, ki so jih nekdaj uporabljali so suhe

 

Mimo velikih skal, ki so "sestavljene" iz prodnikov. Ostanki naplavin reke Save... 

Srček

 

Čez Savo

 

Najgrši del poti

 

Še en mali klanček in že zagledamo cerkev

Res lep dan, lepa pot in čudovito vreme, ne prevroče in brez vetra. Vso pot smo se pogovarjali, Francl je povedal toliko podatkov in zanimivosti, da je nemogoče, da bi si jih jaz vse zapomnila. Upam, da se mi je vseeno kaj skrilo kam v kak del možgan in se bom morda kdaj spomnila. Lepo je bilo. Po 29 kilometrih smo prijetno urtrujeni skupaj s Frenkom (Aničinim možem), ki nas je prišel iskat z avtom, spili še kavo in se odpeljali proti domu.

 Za naslednjič pa z željo, v upanju in z molitvijo, da se spet zbere celotna običajna pohodna ekipa.

Velikonočni pohod Javorje - Žetina - Javorje z Ido in Dingom

  Na velikonočno nedeljo sva s sestro Ido imeli lep pohod iz Javorij preko Gore v Žetino in nazaj. 

 

Vse omeitve in prepovedi druženja se zaradi bolezni covid19 še kar nadaljujejo. Tretji val, ki ta čas spet povečuje številke obolelih nam je prinesel prepovedi (pogosto malce nerazumljive). Sama se jih držim. Poznam kar nekaj primerov bolezni, ki se niso končali brez posledic. A če je le mogoče sem zunaj, peš, s kolesom, vedno pa izbiram kraje, kjer je manj "prometa".

Zjutraj, ko je Igor že začel s pripravami za na kolo, sem klicala Ido in hitro sva se dogovorili, da greva en krog peš. Ker kot kaže, bodo tudi letos okrnjeni naši pohodi, sva se odločili, da greva po poti enega izmed njih, z eno manjšo spremembo. Z nama je seveda šel tudi Dingo

 

Dolenčice

Pohod smo začeli doma in se po bližnici preko travnikov odpravili proti Dolenčicam. Skozi vas smo se napotili proti Jejducu, saj sem jaz želela videti slap. Najprej smo prečkali rake, po katerih je napeljana voda v elektrarno, ki je bila zgrajena okoli leta 1950 in je bila "kriva" za prvo luč v vaseh pod Strarim vrhom. Elektrarna še vedno deluje. Že prav kmalu smo prišli do soteske Jejduc. Tu voda v večih slapovih teče preko skal in četudi poznam veliko koščkov v naših krajih, tu še nisem bila (ali pa sem bila še tako majhna, da se ne spomnim). V grapi smo se ob vodi po stezi vzpeli nekaj metrov in prišli do lepega slapu. 

 

 

Rake po katerih teče voda, ki poganja elektrarno

 

Slap v Jejducu

 

Breg

Vrnili smo se nazaj do poti, ki se tu konča in nadaljevali po strmi stezi proti Gori. Steza je res nemarno strma in tudi nevarna, saj je drseča in brez prave "stopnje". Se pa pozna, da občasno vendarle tu hodijo, najbrž lovci in kdaj kak tako siten pohodnik kot sva midve. V bregu sem se spomnila, da smo nekoč z očetom in mojo prijateljico Špelo lezli v te klance. Po napornem vzpenjanju, kjer so mi na misel hodile jeklenice in klini, čeprav ni bilo nobenih skal ampak le prst korenine in trava ter drevje, smo prišli do izravnave, kamor je nekdo na prelep kotiček postavil klopco. Seveda smo tu posedeli in počili. Pogled se med drevjem od tu odpre na Murave in del Javorji na tej strani Griča (tako pravimo delu Javorji okoli gostilne, šole in cerkve). Vrnili smo se na stezo in nekaj časa hodili po ravnem, dokler nismo prišli na pot, ki označuje pohodno pot Javorje - Žetina - Javorje. Tu sva zavili ostro levo na stezo v klanec in med črnimi gabri in borovci prišli na pot in jo po nekaj sto metrih spet zapustili ter po stezi mimo podrte "ta debele smreke" prišli do cerkve na Gori. Dingo je ves čas pobiral palice in jih hodil iskat kamor koli sva (sem) mu jih vrgli.

 

 

pot je lepo označena z zeleno rumenimi oznakami

 

Boštjanov studenček

Počitek, ki smo ga imeli tu je bil namenjen jagermaistru, malici in slikanju. Po počitku smo nadaljevali pot proti Žetini v smeri Blegoša. Najprej sledi precej spusta po gozdnih cestah, a so rumeno zelene oznake za pot lepo vidne in nas pripeljejo najprej v Dolenjo Žetino in nato ponovno v klanec v Gorenjo Žetino. Tu smo se za trenutek ustavili pri Andrejonu, kjer sva kupili sir (seveda je Kmetija odprtih vrat, trenutno zaradi omeitev v zvezi z boleznijo kovid 19 zaprta, a jih za nakup sira lahko pokličete - saj veste: maska, razkužilo, razdalja in to...)

 

 

 

 

iz posekanega debla breze je tekel brezov sok

Čakal naju je še en slap. Rancka, ki pa je imel malo vode in enkrat ga bom res šla gledat, takoj po dežju ali zgodaj spomladi, ko se topi sneg..

 

 

 

 

Za čelam

 

 

Mimo soteske Za čelam, kjer je voda izdolbla slozi skalo zanimive žlebiče smo prišli v Brinje. Od tu pa le še preko Matikuš in naprej skozi Murave nazaj domov v Javorje.

 

Hodili smo počasi, dolgo in preizkusili skoraj vsako klopico. Klopic je ob vsej poti veliko in ko sva prišli domov sta oče in mami nagajivo pozdraviila z "Dober večer" 

Ja, pohod je bil pohod za užitek (razen v vsak klanec) Na koncu pa se je vseeno nabralo 13,5 kilometrov poti in preko 900 metrov višine.