Konjičkov domek

  Ko sem pred dobrim mesecem bila v Javorjah, sta bili na nekaj dnevnih počitnicah tudi moji nečakinji Ajda in Lucija. Lucija je imela počitnice in seveda jih je imela tudi Ajda (3,5let). Ker se v Javorjah dogaja ogromno stvari in je nemogoče iti popoldne malce počiti, je bila Ajda drugi dan po kosilu že čisto utrujena in je komaj še gledala. Spat pa ne....lahko kaj zamudi. Zato sem ji rekla, da greva skupaj na krušno peč in bova malo počili. Končnoje bila  pripravljena iti.

  Ko sva tako nekaj časa ležali in ena drugo skozi stisnjene očke gledali, če druga že spi, mi Ajda naenkrat reče: "Amina, paulico"

Ja dobro. Katero? Sneguljčico? Ne. Zlatolasko? Ne. Mati koza in sedem kozljičkov? Ne. Motovilka? Ne. Trije pujski? Ne. Janko in Metka? O princeski na grahu? Neee........., ko se je moj repertoar nevarno bližal koncu, mi Ajda reče: "Od konjička". O joj, nobene ne poznam. Konjička se spomnim le iz pravljice o Srečnem Janezku, ki je konjička zaslužil in ga menjal za kravo, kravo za kozo........dokler ni dobil le mlinski kamen in še ta mu je v vodnjak padel. Pa še tistega konjička poznam iz Pike Nogavičke. In kakšnega belega s princi na hrbtu.

  In ker je Ajda vztrajala, moja domišljija je pa precej boljša od spomina in spadam med zelo otročje ljudi, ki se z lahkoto vživijo v pravljice, sem se začela izmišljevat. Dvakrat sem ji morala povedati isto. Nato je zaspala. Ko se je zbudila sem jo morala povedati še enkrat, še Luciji. Tokrat mi je Ajda že pomagala. Neprecenljivo je gledati v otroške očke, ki radovedno zrejo vate in čakajo, kaj se bo zgodilo.

 Uglavnem, zakaj tale uvod? Sklenila sem, da pravljico zapišem. Mogoče bo pa še kakšnemu otroku kdaj prižgala tisto iskrico v učkah. Dajem jo v branje tudi vam. Vesela bi bila kritike, kakršne koli.

Če bi znala takole risati, bi pravljico tudi ilustrirala, a žal....Dodala sem slike iz moje (moje zato, ker sem jo kupila sama sebi za darilo) čudovite knjige z naslovom Kmetija in življenje na deželi, založbe Grahovac leta 2017 in sicer je ilustrator Francisco Arredondo

  Vse to so le izseki iz rizb, ki na 175 straneh čudovito opisujejo in prikažejo življenje na deželi. Priporočam jo otrokom, jo je pa res težko najti.(res upam, da nisem kršila kakšnih avtorskih pravic, a te risbe res mora še kdo videti) 

   KONJIČKOV DOMEK
 

    Na neki kmetiji, ob velikem in lepem travniku je živel mlad konjiček. Cele dneve se je igral s sestrico. Nanju je budno pazila mama.  Živel je v velikem in prostornem hlevu. Vsak dan je dobil novo slamo, da se je lahko ulegel na mehko posteljico. Imel je vedno dovolj ovsa in sena. Pred hlevom je bila ograda v kateri je lahko po mili volji tekal in se lovil s sestrico.

     A konjiček je vedno pogledoval tja čez travnik, proti gozdu. Zdel se mu je neznansko zanimiv in zelo si je želel, da bi lahko stekel čez travnik in v gozd.

 

     Nekoč pa je neprevidni gospodar pustil odprto leso v ogradi. Konjiček je skočil čez in stekel na travnik.  Mamica in sestrica  nista opazili, da je konjiček odšel.

     Konjiček pa je opazoval cvetlice in ena je bila lepša od druge. Opazoval je metulje in čebelice. Ko je prišel do gozda je gledal visoka drevesa, zelene veje in sonček se je igral z listki in vsako drevo je bilo lepše. Konjiček  še opazil ni kdaj se je izgubil. Oziral se je okoli sebe.  Nikjer ni bilo več cvetočega travnika in njegovega domeka, kjer sta ga  čakali mamica in sestrica.

 

     Ko je tako taval po gozdu je srečal srnico.

     »Kaj pa počneš tukaj sredi gozda, konjiček? In zakaj si tako žalosten?« ga je vprašala srnica.

     »Izgubil sem se, domek iščem.«

     »Nič lažjega, pridi ti ga pokažem« je rekla srnica.

    Peljala ga je mimo bresta in malinovega grmička, do lepega grma, pod katerim je bila vdolbinica.

    »Poglej, to je domek,« je rekla srnica.

    »Joj, to ni moj domek, moj domek je velik in topel. Ta domek je pa hladen in slozenj piha veter«, je zajokal konjiček.

    »To je moj domek,« je rekla srnica, »svojega boš moral pa najti drugje.«

    Konjiček se je odpravil naprej.

 

    Kmalu je srečal lisičko.

    »Zakaj jokaš, konjiček?« ga je vprašala.

    »Domek iščem, pa ne vem kje je«

    »Oh, domek je tamle blizu, pridi ti pokažem« je rekla lisička. Peljala ga je do kupa skal pod katerimi se je videl vhod v luknjo.

    »Tukaj je domek« je rekla.

    »Ne,« je žalostno zarezgetal konjiček: »to ni moj domek, moj domek ima velika vrata, ta tukaj pa so majhna, skoznja  jaz ne morem«

    »Žal mi je, potem boš moral domek iskati drugje.«je rekla lisička.

  Konjiček je šel naprej skozi gozd. Kmalu mu je na pot skočil zajček.

    »Zakaj si tako žalosten, konjiček, kaj te tare?«

    »Domek sem izgubil?«

    »Oh če je pa samo, to ti pa lahko pomagam, pridi z mano.«

  Zajček ga je peljal do jase, kjer je bila pod starim štorom luknja.

    »No,«pravi  zajček: »tule je domek.«

     »Ni pravi,« reče konjiček: »v mojem domeku je veliko prostora in na tleh mehka slama. V tem domeku pa je majhna luknja in mrzla tla.«

     »Potem moraš najti drug domek, ta je moj in rad ga imam«

 

   Konjiček je šel iskat domek naprej. Ko je šel mimo grma je zaslišal: »Konjiček, kaj delaš tako globoko v gozdu«

Konjiček se je ozrl okrog in zagledal pajka na  leskovem grmu.

     »Domek iščem«

     »A domek. Tukaj je, poglej, sam sem ga naredil« in je pokazal konjičku lepo in natančno spleteno pajčevino.

Konjiček si je ogledoval pajčevino in žalostno odkimal: »Ne tak ni moj domek. Moj domek je trden in močan. Tvoj domek pa bi se hitro  pretrgal in uničil, ker je tako nežen.«

    A pajek mu odgovori: »Zame je moj domek najboljši, ti konjiček, boš moral pa svojega najti drugod.«

    Ko je konjiček hodil skozi gozd, je nad njim zaplaval orel. Ko je videl sklonjeno konjičkovo glavo, se je spustil do njega in ga vprašal zakaj je tako žalosten.

    »Nikjer ne najdem svojega domeka, po vsem gozdu ga iščem, a ga nikjer ni.«

    »Jaz ti ga pokažem, pojdi za mano.«

   Orel je letel pred konjičkom in mu kazal pot. Kmalu sta prišla do skalne pečine v kateri je orel imel spleteno gnezdo.

    »Poglej, konjiček, kako lep domek.«

    »Ne, tudi to ni moj domek. Ne morem do njega, previsoko in prenevarno je.« je zajokal konjiček.

    »Zame je pa najlepši. Tu sem varen in imam krasen razgled.«

 

   Konjiček se je žalosten odpravil naprej. Hodil je skozi gozd. Kmalu je prišel do potoka. Na skali ob potoku je sedela žabica. In se grela na sončku.

    »Kam te nesejo kopita, konjiček?«

    »Nihče ne ve kje je domek, jaz bi pa tako rad spet videl sestrico in mamico.«

    »Poglej, tule je domek,« je rekla žabica in skočila v vodico.

Ne, tudi to ni moj domek, moj domek je suh in topel, voda pa je hladna in mokra, ne znam še plavati.

    »Potem ti pa ne morem pomagati, moral boš še drugje iskati«

     Konjiček je obupal, ulegel se je na gozdna tla in zajokal.

Tam blizu pa je mucek lovil miške. Ko je zaslišal, da nekdo joka je pustil miške in šel gledat, kdo je tako žalosten. Konjiček je ležal pod drevesom in jokal.

    »Kaj ti je, zakaj jokaš?« ga je vprašal mucek

    »Povsod sem iskal domek, a nihče ne ve kje je. Kar tukaj bom počakal, čeprav me zebe, veter piha in strah me je, ker ni mamice in sestrice."

    »Jaz pa vem kje je domek in kje sta tvoja sestrica in mamica. Ko sem šel na lov sta jokali in te iskali, pridi, jaz te peljem na tvoj domek«

      Ko je konjiček videl, da mucek ve, kje je domek in njegova mama in sestrica, je šel za njim.

      Hodila sta skozi gozd. Šla sta ob potočku, mimo orlove visoke pečine, mimo pajkove pajčevine na leskovem grmu, mimo zajčje luknje pod štorom, mimo lisičje luknje v skalah, mimo grmička pod katerim je spala srnica in prišla sta na travnik. Konjiček je že od daleč zaslišal mamico, ki ga je žalostno klicala in zagledal domek. Velik, prostoren, topel hlev v katerem je vedno dovolj krme in ovsa, da se naje in slame na tleh, na kateri lahko sladko zaspi. Hitro je stekel k mamic. Nikoli več ni brez mamice zapustil domeka.

Kolesarske priprave Novigrad 2017

   Če sem se lanskoletnih priprav veselila že nekaj tednov prej, se letošnjih nisem. No, nisem se veselila kolesarskega dela. Na priprave sem odšla resnično nepripravljena. Tistih nekaj kilometrov, ki sem jih naredila pred tem, je bilo bolj turističnih, ravninskih in sem prvi konkretni klanec odpeljala šele na pripravah.  Medtem ko sta Tatjana  in Katja precej pridobili od lanskega leta. Da o Lari, ki se je prvi dan peljala z nami ne govorim. Res se dobro pelje. In se mi je prav smilila, ko je morala na vsakem klančku čakati, da sem pridihala na vrh.

 

 Lara, Tatjana in Katja........nekje proti Rovinju

   Že prvi dan smo se zapeljali do Rovinja. Če sem lani uživala v razgledih na morje, na lepe nasade oljk in vinogradov in ob pomladnih rožicah ob cesti, jih v prvih kilometrih nisem videla. Ko smo po nekaj manj kot 40 kilometrih prišle na vrh Limskega kanala sem se odločila, da ne grem naprej. Bolj, ko sem premišljevala in se poizkušala spomniti razloga zakaj ne in kaj me boli, bolj me je Tatjana prepričevala da "je vse v glavi" in ja, najbrž je imela prav. Po dobrih 50 kilometrih smo prišle v Rovinj, kjer so že bili fantje in prva skupina deklet, ki so štartale pred nami

 

 Nad Limskim kanalom.

(tule sem bila še povsem prepričana da ne grem naprej)

  

Pa še naši "matrunki"

 

Rovinj (foto. Špela) 

  

Rovinj z "okrasjem"

   Po kokakoli in Tatjanini energijski ploščici, sama sem namreč vso hrano pozabila v hotelu, sem bila boljše volje in pripravljena za vrnitev. Lara se je priključila fantom in smo se same Katja, Tatjana in jaz vrnile nazaj v Novigrad. Tempo je bil nazaj grede malce počasnejši in sem počasi začela uživati tudi v okolici.

 

 Rošce

  

Tole sem imela točno pod balkonom,  popoldanski počitek ni bil mogoč ;-)

 

Prvi večer pred večerjo je bila rožica za Sando takole okrašena s kozarčki (kdor je bil tam že ve)

   Naslednji dan smo imele lepo, kratko, krožno rundico, takšno kot lani, preko Savudrije in Buj. S Tatjano in Katjo smo imele zares izlet in smo se v Savudriji zapeljale do svetilnika in na ne preveč lepi plaži nabirale školjke. 

  

 Riglčki

 

Ne ravno najlepša plaža, školjke so pa bile

  

Med vožnjo smo videle marsikaj

 

 

 

Katja in Buje

V Bujah se nismo ustavile, ampak smo se odpeljale direktno na rivo v Novigrad, kjer smo na soncu in ob pivu počakale še ostala dekleta, ki so delala enako rundo, le, da so se vmes ustavila na kavi in fante, ki so ta dan šli po dolini Mirne do Buzeta in nazaj preko Motovuna. 

 

Igor, Tomaž, Valerija in Lara v Buzetu 

 

Pred rundo...... 

 

.......po rundi

Kasneje smo pred hotelom posedli kar po robnikih med zelenicami in nazdravili Žigu za trideseti in Janu za petindvajseti rojstni dan.

Slavljenec Žiga, Jana žal nisem slikala

 

Spet pod balkonom, tokrat v večerni tolaleti

   V soboto  je bila na vrsti kraljevska etapa. Fantje na Učko, dekleta pa do Fažane. 140 kilometerska preizkušnja je bila za mojo trenutno pripravljenost malce preveč, še posebej potem, ko sem videla kakšna ekipa naj bi šla z nami v Fažano: od deklet Katja, Tatjana, Valerija in Maja in nekaj precej  močnih fantov in bi se jaz le mučila če bi jih lovila. Tudi Igorja je že od prejšnjega dne bolelo koleno in zato sva se odločila, da rundo skrajšava in sva na razgledišču nad  Limskim kanalom obrnila in  malce bolj po notranjosti Istre šla nazaj do Novigrada.

 

 

Ta dan sem res uživala, saj sva se peljala čisto turistično. Vmes sva se ustavljala in slikala. Oljčne nasade, obrezane vinograde, rožnate cvetoče breskve po vinogradih, rdečo istrsko prst, ki je z zeleno travo in sinje modrim nebom ponujala veliko lepih slik, a nisem vseh lovila na aparat saj bi se potem vračala dlje kot fantje iz Učke, ki so ta dan naredili enkrat več kilometrov od naju. Med potjo sva v Višnjanu na lepi terasici pred gostilno srečala Jernejo in Špelo, ki sta tudi delali svojo rundo preko Motovuna. Malo smo še skupaj posedeli in se nato vrnili v Novigrad. Tudi tretji dan se je zaključil lepo, najprej na rivi v mestu in nato pred hotelom in vsi so že po malem načrtovali, da se nasledni dan ne bodo veliko vozili, saj naj bi se precej ohladilo.

  

 Pred večerjo 

 

Zahvala našim "strežnikom" (ne vem kako se jim reče) na večerji

   In res je bilo naslednje jutro oblačno in precej hladneje. zato smo le pozajtrkovali in spakirali. ter se počasi odpeljali domov. 

 

 Na poti domov

Lepo je bilo. Vseh nas je bilo skoraj 50 kolesarjev in kolesark. Fantje so prevozili čez 400km. dekleta okoli 300. Nekatere smo sicer nekaj manj, a važno je, da smo se imeli lepo in da so trije kolesarski dnevi minili brez poškodb in okvar. 

 

Jutro na obali

Gregorjevo, ko se ptički ženijo

  V nedeljo 12.marca smo Slovenci imeli zelo lep praznik, ki pa smo ga skoraj že pozabili saj ga je žal čisto zasenčil poameričanjen dan zaljubljencev ali Valentinovo. To je Gregorjevo ali Dan ko se ptički ženijo. Po starem julijanskem koledarju je bil to prvi pomladanski dan. In je veljal kot dan zaljubljencev. Obenem pa je god sv. Gregorja, ki so mu rekli tudi prinašalec luči, saj se z njegovim godom že začne daljšati dan in obrtniki niso več delali pri svečah in oljenkah in so zato simbolično spustili luč v vodo, takoimenovane Gregorčke, majhne splavčke s svečkami. Ta običaj se spet uveljavlja.

 

  Za nas otroke pa je bil to poleg Miklavža še drugi dan v letu, ko smo čakali na presenečenja in darove. Vendar zdaj niso bila  tako važna darila, ampak samo iskanje le-teh okoli hiše.

Ptički so se namreč en dan prej ženili in ker so imeli obilno ohcet jim je marsikaj ostalo. Vsem otrokom, ki so jim pozinmi dajali hrano v hišico so zato prinesli dar. Ta dar pa so, vsaj pri nas je bilo vedno tako, zavili v papirnat "škrnicl" vrečko in jo pustili skrito nekje okoli hiše. V vrečki je bilo ponavadi par bonbonov, kakšna majhna čokoladica, lizika,... malenkost. Ni bilo lepšega, kot iskati tisto vrečko. In še dobro se spominjam, ko sem bila stara mogoče pet ali šest let, ko mi je ptiček pustil darilo obešeno na vrvi za perilo in je bilo pripeto s ščipalko. Nikakor mi ni šlo v glavo, kako je lahko ptiček odpel "klinček" in pripel vrečko. Sploh se ne spominjam kaj je bilo v vreči, le to kje sem darilo dobila. Oče je vedno hodil z nami in nam govoril "gork, gork, gork, mrzl, mrzl.....vroče..."odvisno kako blizu darila smo bile.

 

 Za tem modrim sodom je samokolnica

 

 Ptički so zatlačili dar v kolo od samokolnice

 

Tole so mi prinesli

In tudi še danes pri mojih 42 letih se me ptički spomnijo. Ati mi je v soboto po telefonu rekel, da nujno moram priti poiskat "tička". Mislim, da sva z atijem oba enako otročja hehehe. Seveda sem šla. Iskali sva ga skupaj s sestro Ido in kot vsa leta sem ga dobila zadnja. Vedno, vedno najdlje iščem. Zdaj me celo nečakinji že prehitita. A sploh ni važno. Prav je, da take stvari in običaji ostanejo. In če boste tole prebrali, naredite svojim otrokom ali vnučkom veselje in naj tudi njim "ptiček prinese", verjemite, nikoli ne bodo pozabili. 

 

Vsako zimo imam kar živahno okoli hišice

Še ena moja, napisana za Lucijo, seveda:

LAČNE PTIČKE

Cici, cici, cici, do,

žalostno se z veje sliši.

Cici, cici, cici, do,

nič semenja ni v hiši.

Starka zima natrosila

nam snega je čez glavo.

Kje zdaj ptička bi dobila

hrano- žito in proso.

Lucija mala je zaspala,

nič ni ptičkam jesti dala.

Lucija mala hitro vstani,

drobne ptičice nahrani.

In ko bodo se ženile,

 

ne bodo nate pozabile.

 

Ker si v zimi jih hranila,

v grmovju bodeš dar dobila.