Ratitovec - sončni vzhod

 Dogovor na hitro je vedno najboljši. Greš? Grem!

 

 

 

Kdaj pa je bilo mene že treba siliti v hribe. Le v službi sem morala dobiti prosto jutro in seveda: gremo!!

Nisem jutranji tip, to sem že povedala, da pa vstaneš skorajda še zvečer!! to pa sploh ni po moje. No vstala sem ob dveh in nekaj do tretje ure sva se s Špelo že peljali proti Prtovču. Že med vožnjo sva srečali nekaj srn in malo pred Prtovčem sva se skoraj ustavili saj je na sredi ceste le nekaj metrov pred nama stala prelepa košuta. 

 Parkirali sva pri cerkvi in se odpravili v trdo temo nad hiše. Seveda sva imeli lučke, saj je bilo lune le še salbe pol in ni dajala dovolj svetlobe, pa tudi grmovje je takoj za hišami precej gosto. Najprej sva zakorakali v strm klanec in nato v gozd. Večkrat sva ob poti videli dvoje lučk, ki so naju spremljale - srne, tudi zašumelo je večkrat pod in nad potjo.....A sva bili dovolj glasni, da so se nama gozdni prebivalci umikali, najbolj bližnje srečanje sva imeli le z žabo, ki pa se nama je med tem, ko je Špela iskala fotoaparat tudi skrila. Jaz pa sem tokrat imela fotoaparat pri roki:

(Med slikami je precej tudi Špelinih)

 

Ko sva posvetili pod pot sva opazili tegale srnjačka

 

Sredi poti naju je prestrašila žaba

 

Bila je še trda tema

 

Nadaljevali sva pot proti Klomu in tu se je le za spoznanje že ločilo vzhodno nebo od oatalega. Vedeli sva, da bova prezgodnji za vzhod. A ni problema, sva imeli več kot dovolj opraviti s slikanjem...

 

 

Tole je pa že nad gozdno mejo

 

 

Triglav

 

Še bo treba počakati

 

Čakanje je lažje

 

Kočo obnavljajo

Ko sva prišli na vrh je bilo nebo na vzhodu že rdečkasto, a sva do vzhoda čakali še kake pol ure. Družbo nama je delala prijazna pohodnica s svojo psičko. Na vrhu je bilo kar precej hladno, kar pa je po vsej tej vročini zadnjih dni prav prijalo. S sabo sva imeli tudi zdravila proti prehladu in ob premočeni majici in rahlem hladnem (prijetnem) vetru, jo tudi ta prav pasala. 

 Po tole sva prišli, meni je pa ves čas nekje v ozadju zvenela prelepa melodija Edvarda Griga Jutro. Bolje z glasbo tega nebi mogel opisat...

 

Scheuchzerjeva zvončica

 

Močvirska samoperka

  

 

Proti jugoahodu pa žalosten pogled na dimno zaveso, ki jo je ustvaril silovit požar na Krasu

 

Nista šla oba v sliko, pa če sem se še tako trudila, Triglavu sem odrezala čelo (ni bil pravi objektiv😄)

 

Medruge dve😉

Spustili sva se v kočo, ki je bila ob šesti uri že odprta. Vzeli sva kavo in flancat, pozajtrkovali, naredili še par posrečenih slik s kravami in se odpravili v dolino. Pastir ki pase krave na Ratitovcu nama je povedal da ima štiriinpetdeset krav, drugi pastir malo nižje Na Pečani pa celo štiriindevetdeset.

 Vračali sva se po drugi poti- na Podn ali Povden (sploh ne vemkako je prav). Srečavali sva vse več pohodnikov in jih pozdravljali z Dober dan in odgovori so bili :Sta pa zgodnji... A vidve pa že dol....  Ja, pred deveto uro sva bili že doma in ob desetih v službi.

 

 

Flancati, sicer še včerajšnji a zeloo dobri. 

Ob šestih zjutraj ima frišne flancate samo še gospodinja, ki dela fruštk za kosce. Mi "afnguncarji" po hribih pa dobimo sveže kako uro kasneje. Uglavnem, pridne oskrbnice sta jih ravno mesile. 

 

Vračali sva se med kravami. 

 

Moja nemalenkost, ki je malo kasneje elegantno poletela v smreke. Spotaknila sem se v skalo in k sreči letela na zgornjo stran steze, kjer je bila gosta smrekica. Posledica so samo odrgnine po roki in malo modrice na nogi. Si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi letela na drugo stran pod stezo...

 

Čudoviti razgledi in prelepe jutranje barve

Lepo jutro in super izkoriščene ure.

Kako malo je treba, da se dan začne popolno.   

Hvala Špeli za fotografije...

Poletni pohod na Blegoš, TD Stari vrh

 Poletje je na vrhuncu, vročina po dolinah postaja že neznosna in pobeg v malo više ležeče kraje je prava osvežitev. Vsakoletni pohod na Blegoš je potekal na sobotni dan, ki pa niti ni bil pretirano vroč, saj je prejšnji dan in celo ponoči ponekod močno deževalo, kar smo videli tudi med potjo, saj so bile nekatere poti kar pošteno razkopane od vode. 

 

Kljub temu je Janez tokrat delno spremenil vsakoletno "traso" in smo skoraj ves čas hodili v senci gozdov. Četudi je bilo zato ponekod malce bolj strmo.

Po zboru pred gostilno Blegoš v Javorjah se nas je šestnajst (no, šestnajsti -  Peter, nas je dohitel na Muravah) odpravilo najprej skozi vas in čez Murave proti Brinju. A smo tu, preden smo prišli do mlina, zavili v strm kolovoz in po - malo znanih in malo novih poteh prišli na sedlo med Mladim vrhom in Koprivnikom, na Bard, kakor domačini pravimo temu kraju.

 

Blegoš je še zeloo daleč

 

Tokrat nismo šli skozi Brinje, ampak smo zavili prej  proti Koprivniku

 

Ciklame, prve znanilke jeseni

 

Čakamo, da se vsi zberemo- saj smo vsi...gremo

 

Bilo je že kar pošteno vroče

 

 V gozdu se je s tal dvigala megla in delala soparo

 

Trije najmlajši pohodniki, pridni in uhojeni - le za gorivo mora biti dovolj bombonov

 

Po tekočem okrepčilu iz Frenkovega nahrbtnika, ki je resnično prijalo, saj se je vlaga v gozdu dvigala s tal in bi se, premočeni, res lahko prehladili 😉, smo nadaljevali pohod naprej po vojaški cesti proti Kalu. 

 

 

Po vojhaški cesti mimo razvalin starega vojaškega skladišča, 

ki so ga vojaki imeli ko so gradili cesto. 

 

Andrejonov Koprivnik (snežet) je že pokošen

 

Proti Prvi Ravni

Na Črnam Kalu je bilo kot običajno, parkirišče že kar dobro zasedeno, a se je vseeno poznalo, da so dopusti. Sem doživela že precej, precej večjo gnečo. Mi smo nadaljevali pohod naprej proti Prvi ravni in tam napravili daljši postanek. Iz nahrbtnikov smo vzeli malico, ki nam jo je za na pot pripravil Matjaž v gostilni Blegoš. Domače, ČUŽOVE klobase (mesarija Peter Šubic) in kruh, ki ga je spekla Majda Možina iz kmetije Zamuda. Četudi smo hodili po cesti in še nismo naleteli na "ta lačne korenine" nam je vsem prijala malica. 

 

V ozadju pa (z leve) Romovec, Koprivnik, Mladi vrh in Stari vrh 

 

Malica

 

Lačni 

Dobro okrepljeni smo nadaljevali pot naprej. Najprej po gozdu in proti koči. Nad poseko smo se ločili v dve skupinici. Prva je šla naprej direktno do koče, druga pa na vrh 1562m visokega Blegoša. Blegoš je vedno lep. Razgledi so bili tokrat malce zamegljeni a vseeno se je bližnje hribe videlo zelo lepo. Nad vrhom so preletavali trije jadralni padalci in tudi ti so bili zanimivi za opazovanje.

 

Nad poseko se odprejo razgledi na južno stran

 

Razdelili smo se v majhno in večjo skupinico

 

Večja je odšla proti vrhu

 

 

Pogled na Javorje 

Seveda sem jaz iskala cvetje, ki bi morda kljub suši še raslo kje v kakšnem zavetrju. Z mami sva našli eno samo, že skoraj odcvetelo murko. Turških lilij, ki sem jih pred enim letom na tem pohodu videla zelo veliko ni bilo. Našla sem par zapoznelih cvetkov alpske vesese, šopek rušnate zvončice in med travo na vrhu tudi eno drugo zvončico (menda Scheuchzerjeva zvončica - se tudi trudila ne bom, da bi si zapomnila) Med njo pa so se že odpirali popki močvirne samoperke, ali kristusove srajčke, ki so kot markacije narisane na Tavčarjevi poti iz Poljan na Blegoš, saj jih je Meta nabirala, ko sta se z Janezom poslavljala in je odhajal v Ljubljano (Cvetje v jeseni - v filmu sicer nabira podlesek, v knjigi pa Tavčar opisuje kristusove srajčke)

 

 

Lepa zvončica, (Schpašeneki😏)

 

Rušnata zvončica
 

Alpska velesa, ob njej so setrice že odcvetele

 

Koča na Blegošu, kjer sva z mami šli pozdravit najine (bivše) sodelavce)

Odpravili smo se proti koči. Spust je malo neugoden, sploh za tiste, ki imamo malo "pretežke nahrbtnike" in boleča kolena. Pri koči smo se odžejali in odpočili. Po skupinskem slikanju smo se najprej po stezi in nato po cesti vrnili na Kal. Od tam pa po stezi v Gorenjo Žetino, kjer smo se spet ustavili in nekateri obnovili zaloge dobrega domačega Andrejonovega sira. Malo smo posedeli v senci nekaj popili in nadaljevali pot.

 

V gorah se rodijo prijateljstva

 

Andrejonovi nageljni

 

Lepa 

Mimo slapu Pod Rancko in naprej mimo malega kanjona Za Čelam smo prišli v Brinje do Korošca, kjer sva z mami pozdravili sorodnike. Nato smo se spustili na Hlevišein od tam po cesti v nazaj v Javorje. V gostilni nas je čakalo okusno in obilno kosilo. 

 

Slap ima še vedno zelo malo vode.

Del poti nas je spremljal tudi kuža

 

 

Kosilo je bilo odlično

Pohod je bil lep, in s počasnim tempom in z vsemi postanki smo se po osmih urah vrnili nazaj v Javorje. Prehodili smo točno dvajset kilometrov in napravili 951vm.

 

Že čez tri tedne nas čaka pohod Med gorami, ko se bo s pohodom pričelo praznično dogajanje na Grebljici ob Etnološki prireditvi Dan oglarjev. Zato vsi lepo vabljeni, da se nam pridružite 7.avgusta ob 8.00 na zboru na Grebljici. Če ne pa kasneje po 12 uri na prireditvi.

Za vse dodatne informacije sledite FB Stari vrh ali pa kontatirajte Janeza na 040 190 701. 

 

Se vidimo!!