Pokljuka ne razočara. Nikoli. Ne poleti, še sploh pa ne pozimi. Že prej, ko še nisva tekla na smučeh, sva rada hodila sem gor. Pozimi na okoliške, dokaj lahko dostopne vršace (kjer pa je še zmeraj potrebna previdnost, saj so radi tudi plazoviti) poleti s kolesom, ali pa tudi peš, saj je res lepo izhodišče za Viševnik, Debelo peč, Lipanski vrh, Mrežce.....tudi Tosc, Vodnikov dom in nenazadnje Triglav. Ali pa le na sprehode, saj se je poleti iz vročega mesta prav prijetno umakniti sem gor v hladne in sveže gozdove.
Kot že nekaj krat, sva tudi pred kratkim rezervirala brunarico za malo podaljšani vikend in zraven povabila še nekaj prijeteljev in skupaj smo preživeli lepe tri dneve.
Prijatelji, ki so že bili tu so nas malo strašili, da je brunarica bolj slaba, a smo bili vsi prijetno presenečeni,,ko smo vstopili, sicer brez presežkov,(okraskov na poličkah in umetnih rož za .....kaj pa vem zakaj) Hiška je bila lepa, čista in prav nič ji ni manjkalo. Še televizorja nismo prav nič pogrešali.
Najprej smo zakurili v kamin, ki nas je potem grel vse tri dni in z Darjo sva "morali" ostati doma in paziti na ogenj,(uržah je pa le) medtem ko so ostali že prvi dan šli na proge. Večer smo preživeli ob kaminu in klepetu, kar je bilo krivo, da je bilo naslednji dan pretečenih malce manj kilometrov, kot je bil sprva plan.
Naslednji dan smo po zajtrku odšli na smučke vsi. Proge na Pokljuki so vedno zgledno urejene in res lepe. Čeprav se že malce pozna, da ima sonce vse večjo moč in so okoli poldneva pričele postajati vse bolj mehke, smučke pa niso več tekle, kot bi morale. Nič zato, saj smo bili že vsi malce utrujeni.
Sobotni dan je bil deževen in mračen. Nismo se prav veliko obremenjevali, saj proti slabemu vremenu in dežju nismo mogli nič. Če bi padal sneg, bi šli na kak sprehod, tako pa je ves dan deževalo. Šele pozno zvečer je pričel padati droben sneg. Odšli smo spat in upali, da bo naslednji dan lepo vreme.
Sredi noči pa nas je prebudil grozen trušč. Najprej je glasno zadrsalo, na postelji me je dobesedno streslo in po dveh..treh sekundah groznega hrupa je nekaj tresknilo na tla. POTREEEESSS!! sem zaslišala iz sosednje sobe. Četudi sem bila sama v trenutku pokonci in prestrašena, kot še nikoli, sem vedela, kaj je bilo. Iz ene strani strehe se je usul sneg. Na koči je bilo slab meter snega, namočenega od dežja, ki je padal ves dan. Zaspali smo nazaj.
Malo pred sedmo sem bila jaz že budna, ležala sem v postelji. Najprej sem zaslišala rahel pok na eni strani stropa, malo kasneje še na drugi in še na sredi. Vedela sem, da bo v kratkem padel sneg še iz druge strani strehe. Res se je ves hrup iz pred parih ur še enkrat ponovil. Tokrat sem gledala v strop obit z lesom in opazovala stene, ki so se zvile in se v primerjavi s posteljo, kjer sem bila jaz zavalovile za par centimetrov. Stekla v oknih so zarožljala. Takoj so bili budni tudio vsi ostali. Najbolj adrenalinska noč! Tomaž je rekel, da je en dan prej gledal sneg na hiši in si mislil, kakšno srečo imajo tisti, ki doživijo kako ropota, ko pade taka gmota snega iz hiše. No, če je to sreča, potem smo se zbudili zelo srečni. Če drugega ne, je bil zunaj prelep sončen dan.
Po zajtrku smo spakirali in se odpravili še enkrat na proge. Tokrat je bila idila res prelepa. Čez noč je zapadlo par centimetrov snega in sonce, ki se je prebijalo čez meglo, je hitro poskrbelo, da se je sneg na drevju prav kmalu pričel topiti, zato smo pohiteli; fantje s tekom, dokler so proge še trde, punce pa s tekom in slikanjem, dokler je sneg po drevjuše ponujal lepo kuliso za fotke.
Lep vikend, ki ga bo vsekakor treba ponoviti.
Hvala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar