Že trinajsta izvedba Maratona Alpe Scot je za nami. Najtežjega maratona v Sloveniji, ki poteka med prelepimi gorami Kamiško Savinjskih alp. Prične se v Kamniku in se nadaljuje do Preddvora in po dolini Kokre čez Jezerski vrh in se čez Pavličevo sedlo vrne v Slovenijo v Logarsko dolino. Od tam pa mimo Gornjega Grada in preko črnivca nazaj v Kamnik.
Da je lep lahko napišem jaz, ki na ta maraton že desetletje hodim le kot navijačica in imam dovolj časa občudovati lepo okolico. Tekmovalcem je pa za lepo okolico verjetno malo mar saj morajo na maratonu prekolesariti 130 kilometrov in premagati 2000višinskih metrov.
Naša navijaška skupina se je tako kot že skoraj vsa leta zasidrala na "Pavliču". Kak kilometer pred samim mejnim prehodom.
Fotoreportaža:
Enajsterica Kolokovcev, deset borcev in ena borka, pred štartom.
Bravo fantje in dekle
Naša navijaška skupina pa je pričela s pripravami
Je kar šlo...
Koloka je huda..... (tudi če je to v Avstriji...)
Nekaj tehničnih težav, ki jih ženske hitro znamo rešit
Mi smo prpravlen.....
Bidoni tud
Jaja, spreji so tamle, kje pa je pohanje😁😁
Še ena za ....
Res smo se pripravile...
Še reševalci so se ustavili pri nas...
Matjaž, deeeejmo. Bravo, car
Malo okrepčila in naprej
Jaka v cilju, cel in brez težav, tudi on si zasluži poklon
(morda ni na mestu a vseeno, prevoziti Alpe z umetnim kolkom, kapo dol)
Tomaž, čestitke
Ja, Jaka če si ga pa danes ne zaslužiš....
V nekaj minutah se je vsu dež
Veter je naredil pravo razdejanje in
nekateri kolesarji so povsem premočeni prihajali v cilj
Po nevihti
Še Matjaž v cilju
Navijaška je naporna.....
Še ena lepa tekma je za nami. Prijetnen dan, ki se je začel že zgodaj zjutraj smo zaključili v piceriji in se, eni bolj drugi manj utrujeni vrnili domov.
Čestitke vsem enajstim, ki so se vsi varno, celi in zdravi vrnili v cilj.
Čestitke tudi naši novi članici, Dragici Habjan, ki se je pogumno spopadla s težko traso in jo tudi uspešno prevozila.
Za naslednje leto morda le opomnik, da s sabo na navijaško mesto nesemo več vode in pomaranč (morda bi nam vodo lahko prispeval - v plastenkah - tudi organizator), saj smo vso vodo in vse kar smo imele s sabo (vodo, banane, pomaranče, kokakolo....) razdelile med kolesarje in nismo gledale iz katerega kluba je kdo. Žejni so bili vsi.
Le grenak priokus je ostal, ko se je kolesar (iz prve deseterice) zahvali z besedami: " Jebi se..." Ker pač nobena ni računala, da bi rabil vodo (nismo bile uradna organizatorjeva okrepčevalnica)
Ni komentarjev:
Objavite komentar